Spoštovani starši in skrbniki,
Dovolite mi, da z vami delim nekaj misli ob dogodkih, ki so se v zadnjih dneh zgodili v Srbiji.
Vse skupaj sta nas globoko pretresla strelska pohoda dveh mladih ljudi, ki pravzaprav še nista začela resno živeti in smrtne žrtve, ki sta jih povzročila. Prvi na OŠ v Beogradu, drugi v vaseh blizu glavnega mesta Srbije. Ne, to se ni zgodilo v ZDA, ne čez Lužo, temveč tu, v Evropi, blizu nas. Storilca nista končala samo življenj svojih sošolcev in prijateljev, zaznamovala sta svoji življenji in življenja svojih bližnjih. In hkrati nastavila ogledalo družbi. Ki v zadnjih desetletjih ne zmore, noče in ni sposobna razumeti razvojnih stopenj in potreb mladostnikov. Tako v ZDA, v Srbiji in tudi v Sloveniji. Otroci so postali nekakšni zombiji, ujeti v digitalni svet navidezne resničnosti, brez empatije in brez spoštovanja vertikalnih avtoritet (staršev, sorodnikov, učiteljev). Namesto njih so vlogo »avtoritet« prevzele t.i. horizontalne avtoritete, razni spletni influencerji in samooklicani pomembneži (primer Andrew Tate) in izstopajoči (največkrat agresivni) vrstniki. V tem zastrupljenem močvirju odnosov, kjer prevladuje zakon močnejšega, lepšega, agresivnejšega in bogatejšega, ni prostora za empatijo, pogovor in razumevanje sočloveka. Postali smo tekmovalna družba, otroci pa žal njen »stranski« produkt. K tej sliki izdatno pripomore tudi sovražni govor, nestrpnost in nespoštljivost, ki smo mu priča v družbi, tudi v politiki (in to celo na lokalni ravni). Zato je licemerno, da se prav ta politika, ki seje nestrpnost, ob takšnih dogodkih spreneveda in išče instantne ter všečne rešitve. Ne bo šlo, potreben bo poglobljen strokovni pristop in celovit zasuk - da, šoli in učiteljem bo zopet potrebno vrniti veljavo in avtoriteto. Vprašanje pa je če si družba to sploh želi?! Za naše otroke gre.
Tudi na naši šoli smo del teh negativnih družbenih sprememb. Nanje vseskozi opozarjamo. O njih govorimo na sestankih, govorilnih urah, pedagoških konferencah. Žal smo zunaj šole čestokrat neuslišani. Kljub temu smo vseskozi aktivni in takšni bomo tudi ostali. Rešitve pa ne bodo prinesle nove kamere ali varnostniki v šoli, povečan nadzor ter rentgenska vrata na vhodih, rešitev je v preventivi in strokovnem delu z mladostniki. V nasprotnem bomo živeli v nenehnem strahu in paniki. Predvsem se mora zato spremeniti odnos družbe do pomena (javne) šole, v kateri morajo prevladovati stroka-pedagogika, ne pa pravniško-birokratsko-upravna logika.
Vseeno, naj vas vsaj malce pomirim. V četrtek dopoldan smo se povezali s policijsko postajo Medvode, policisti so nas obiskali, dogovorili smo se za poostren nadzor in skupno budnost. Posebna pozornost naj velja tudi na podružnicah. Prosim vas, da ste budni do nadaljnjega, na šoli pa se bomo trudili, da bomo vsem našim učencem in zaposlenim zagotavljali varno okolje. Hkrati napovedujem, da bodo prioritetne naloge strokovnih služb (predvsem svetovalne službe) do konca pouka v tem šolskem letu ter v naslednjem šolskem letu, še bolj intenzivno povezane s konkretnimi aktivnostmi opozarjanja in zmanjševanja vseh vrst nasilja na naši šoli.
V branje vam posredujem še naslednjo povezavo: https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/vsi-smo-vladislav-ribnikar/
Primož Jurman, ravnatelj