Dragi učenci, spoštovani starši in kolegi,
Več kot tri desetletja šteje Slovenija. Naša domovina. Skupaj z njo, z roko v roki, hodimo že vsa ta leta. Tisti decembrski dnevi v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so minevali v zavedanju zgodovinske priložnosti odločitve o samostojnosti, ko smo takratne generacije tkale usodo prihodnjih. Sanje Trubarja, mojstrov poezije in proze Prešerna, Cankarja, srčnega generala Maistra ter generacij prednikov, so postale resničnost. Postali smo gospodarji svojega na svojem. Cenimo to.
A zadnje čase se svet korenito spreminja: divjajo vojne, v katerih najbolj trpijo otroci, narava, potem ko smo jo leta zlorabljali, tudi pri nas kaže svojo razdiralno moč; kot družba postajamo nestrpni in agresivni, lažne novice so naš vsakdan. Vse bolj prevladuje argument moči kot moč argumenta. Na vseh nas – na čisto vsakemu od nas – je, da se temu upremo in da naše skupnosti naredimo zopet prijazne, odprte, sodelujoče in vključujoče. Vsi skupaj, vsak na svojem področju in po svojih močeh si moramo nenehno prizadevati tudi za mir.
Že omenjena narava je naša učiteljica. Smo v času zimskega solsticija, sončnega obrata. Takrat dobro užene slabo, tema se umakne svetlobi. Ob pravkar zapadlem snegu - ki ga je starka zima letos v teh dneh vendarle natrosila - vzklije drobno upanje v nekaj boljšega.
Želim vam doživete in spokojne praznike, vam in vašim domačim, najbližjim, prijateljem, pa, da bi iz komaj vzniklega upanja vzbrstelo čvrsto, optimistično in nadvse uspešno leto 2025. Srečno.
Primož Jurman, ravnatelj